Vergerije i Trubar oko slovenske Biblije

“Hr­vat­ski je­zik se piše, ka­kor ves­te, z dvo­ji­mi hr­vat­ski­mi črka­mi (pismima), a govo­ri se ne sa­mo po vsej Hr­vat­ski in Dal­ma­ci­ji, am­pak govo­re ga tu­di mno­gi Tur­ki…”

U pred­go­vo­ru svog pri­je­vo­da NZ (1557.) Primož Tru­bar je, uz os­ta­lo, još napi­sao: Hr­vat­ski je­zik se piše, ka­kor ves­te, z dvo­ji­mi hr­vat­ski­mi črka­mi (pismima), a govo­ri se ne sa­mo po vsej Hr­vat­ski in Dal­ma­ci­ji, am­pak govo­re ga tu­di mno­gi Tur­ki. (ovdje je očito da pod Turki misli na Bošnjake) Sam sem slišal od mno­gih, da ga go­vo­re in pišejo tu­di v Carigra­du na dvo­ru turškega ce­sar­ja. Mi Kranj­ci in Slo­ven­ci ga ra­zu­me­mo za si­lo, a mno­go bo­lje ka­kor češki, polj­ski ali lužički je­zik; prav ta­ko oni našega. To da dob­ri po­gum­ni (hrabri?) Hr­vat­je tu­di ni­ma­jo ne bib­li­je ne vse­ga ka­te­kiz­ma v svo­jem je­zi­ku in pis­mu, ka­kor mi Sloven­ci ne. Dos­lej so se mo­ra­li za­do­vo­lji­ti zgolj s svo­jo mašno (misnom) knji­go in bre­vir­jem (brevijarom). Te dve kni­gi pa sta bi­li pred mno­gi­mi le­ti ta­ko tem­no in ne­ra­zum­lji­vo pre­ve­de­ni, da nji­ho­vi du­hov­ni­ki sa­mi ne ra­zume­jo mno­gih besed, še v ne­delj­nih in na­vad­nih evan­ge­li­jih ne (cit. Ru­pel, 1966: 72.-73.). 

Primož Tru­bar je još na­po­me­nuo, mis­leći na svećeni­ke hr­vat­ske glagoljaše: To naše pre­va­ja­nje (prevođenje) pa bo po mo­jem mne­nju napo­ti­lo tu­di ne­ka­te­re hrvat­ske du­hov­ni­ke, ki se pov­sod po slo­ven­skih deželah (državama, ali misli na pokrajine) vzdružuje­jo z bra­njem maš (misa), da se bo­do naučili bra­ti la­tin­sko pi­sa­vo in da bo­do naše spi­se preved­li v svoj je­zik in pis­mo (cit. Ru­pel, 1966: 81; Jembrih, 2001: 209.-214.). Za­nim­lji­vo je spo­me­nu­ti da je Tru­bar, kad je kre­nu­lo s pre­vođenjem i tis­ka­njem hr­vat­skih knji­ga u Urac­hu, ia­ko je on bio u Ljub­lja­ni, uputio pis­mo kranj­skim ze­malj­skim sta­ležima (10. ve­ljače 1562.) u ko­jem, uz os­ta­lo, piše: (…) Iz te­ga lah­ko vaše mi­los­ti in gospos­tva spoz­na­jo, da mo­ra­va gos­pod Un­gnad in jaz še nap­rej prosjačiti in na­go­vo­ri­ti dru­ge kneze, tu­di ne­ka­te­ra ce­sar­ska mes­ta za več po­moči za hr­vaški ti­sk. To se bo zgo­di­lo v 14 dneh, če bo­do dotiska­li pr­vi del hr­vaške no­ve za­ve­ze in dva nemška pred­go­vo­ra, pr­vi za ome­nje­no(spomenuto) hr­vaško za­ve­zo, dru­gi za ci­ril­ske ed­ne (jedne ćirilične) krat­ke ra­zum­ne nauke (lo­cos theo­lo­gi­cos), oba sta nas­lov­lje­na na kra­lja Mak­si­mi­li­ja­na. V pr­vem pred­go­vo­ru sem opi­sal in ori­sal Tur­ke in kris­tja­ne, ki bi­va­jo v Sr­bi­ji, Bol­gari­ji, Bos­ni, na Hrvaškem, v Dal­ma­ci­ji, na Kranj­skem, Spod­nješta­jer­skem, Ko­roškem, na Kra­su in v Is­tri, nji­ho­ve na­va­de, las­tnos­ti (vlasnosti, tj.imovinu), običaje, ob­re­de, iz­ročila(predaje), ve­ro, praz­no­ver­je (tu­di ro­mar­sko pot pri Gor­njem Gra­du sem opisal), na­da­lje nji­hov strah, stis­ko in nes­reče, ki jim jih pov­zročajo Tur­ki itd. Iz te­ga bo­do vsi Nem­ci spoz­na­li, ka­ko ze­lo potrebu­je­jo ta ljud­stva naše pre­vaja­nje in ti­sk. V dru­gem pred­go­vo­ru obrav­na­vam sta­ro in no­vo ve­ro. Iz te­ga bodo vsaj ma­lo spoz­na­li, da je naša ve­ra pra­va sta­ra ve­ra, in da je pa­peška(papinska) in turška kri­va in no­va. Ta pred­go­vor sem na­pi­sal tudi v slo­venščini za augsburško veroizpo­ved, ki jo na­me­ra­vam tis­ka­ti v 14 dneh v Tübin­ge­nu, čim bo­do latin­ske črke pre­nov­lje­ne, ker so iz­rab­lje­ne, sta­re, da z nji­mi ni mo­goče čit­lji­vo tis­ka­ti (Raj­hman, 1986: 104.).

Us­put va­lja spo­me­nu­ti da su za hr­vat­ski ti­sak u Urac­hu da­ro­va­li novac, uz os­ta­le, ka­ko to Tru­bar u pis­mu od 10. ve­ljače 1562. na­vo­di: »Kralj Mak­si­mi­li­jan dao je 400 flo­re­na (zlat­ni­ka), Voj­vo­da württemberški Krištof 300, Aus­trij­ski ze­malj­ski sta­leži 300 to­la­ra, Štajer­ski zemalj­ski sta­leži 100 tol., Ko­ruški ze­malj­ski sta­leži 100 tol., Ze­malj­ski grof od Hes­se­na 200 tol., Izbor­ni voj­vo­da Saške (Sak­so­ni­je) 200 tol., Prus­ki voj­vo­da Al­brec­ht I. 100 tol. itd. (Raj­hman, 1986: 106)

Dakle car osobno pomaže protestantske spise! (autor Alojz Jembrih)  

Teo Trostmann